Harry Potter - Polkrvni princ, Słoweński, Słoweńskie e-booki
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
JOANNE K. ROWLING
HARRY POTTER
6. KNJIGA
POLKRVNI PRINC
Založila in izdala: EPTA, Ljubljana, 2006
Prevedel: Branko Gradišnik
Ljubljana, 2006
Sredi poletja je, a na šipe pritiska meglica, kine sodi v ta letni ěas. V svoji spalnici
pri Dursleyevih na Rožmarinovi Harry Potter nestrpno priěakuje obisk samega profesorja
Dumbledora. Ravnatelja po tistem, ko se je ta spoprijel v srditem boju z lordom
Mrlakensteinom, skorajda ni veÄ› videl, tako da zdaj kar ne more povsem verjeti, da se bo
profesor prav res prikazal - pa Å¡e pri Dursleyjih! Äšemu neki prihaja prav zdaj? Kaj je tisto,
kar ne more poěakati še teh nekaj tednov, dokler se Harry ne bi vrnil na Bradaviěarko?
Res nenavaden zaěetek šestega leta na Bradaviěarki, ko se bunkeljski in ěarovniški svet
zaěneta med sabo prepletati...
Zajemite sapo, kajti mojstrstvo, s katerim J. K. Rowling izrisuje najnovejše prigode
Harryja Potterja v šestem letniku Bradaviěarke, vam bo spet vzelo dih!
Svoji prelepi hěerki Mackenzie posveěam njeno dvojěico iz ěrnila in papirja.
Prvo poglavje
Oni minister
Bližala se je polnoě in ministrski predsednik je sam sedel v svojem uradu in bral
dolg memorandum, ki mu je polzel skozi možgane, ne da bi pušěal za sabo vsaj
najrahlejšo sled pomena. Ěakal je na klic predsednika neke daljne dežele, in medtem ko
se je spraševal, kdaj bo tisti zoprnež telefoniral, in skušal potlaěiti neprijetne spomine na
teden, ki je bil zelo dolg, utrudljiv in težaven, v njegovi glavi ni bilo kaj dosti prostora za
karkoli drugega. Bolj ko si je prizadeval, da bi se osredotoěil na tiskani list pred seboj,
jasneje je lahko videl škodoželjni obraz enega svojih politiěnih nasprotnikov. Prav ta
nasprotnik je bil tistega dne nastopil v poroěilih, kjer ne le da je naštel vse grozote, ki so se
dogodile zadnji teden (kakor da bi bilo treba kogarkoli spominjati), ampak je tudi pojasnil,
zakaj za prav vsako krivi vlado.
Pulz ministrskega predsednika se je pospešil že ob sami misli na te obdolžitve,
kajti bile niso ne praviěne ne resniěne. Kako zaboga pa naj bi bila njegova vlada
prepreěila, da bi se tisti most zrušil? Nezaslišano, da kdorkoli namiguje, da ne dajejo
dovolj za mostove. Most še niti deset let ni bil star in najboljši izvedenci niso znali
pojasniti, zakaj se je prelomil kot vžigalica, da je ducat avtomobilov popadalo v vodno
globino spodaj. In kako si drzne kdo namigovati, da naj bi bili tisti tako gnusni moritvi, o
katerih so se vsi razgovorili, posledica tega, da je premalo policistov? Ali da bi bila morala
vlada ne vem kako predvideti muhavi orkanski veter v Zahodni deželi, ki je poškodoval
toliko ljudi in imovine? In ali je mar njegova krivda, ěe se je eden njegovih podministrov,
Herbert Chorley, prav ta teden odloěil poěeti nekaj tako ěudnega, da bo moral poslej
preživljati veě ěasa v krogu svoje družine?
"Deželo je popadlo mraěno razpoloženje," je koněal nasprotnik, ki je komaj še
prikrival Å¡irok nasmeh.
In žal je izjava držala kot pribita. Ministrski predsednik je to sam ěutil; ljudje so se
res zdeli še veěji kup nesreěe kot sicer. Celo vreme je bilo turobno; vsa ta mrzla meglica
sredi julija... to ja ni prav, to ja ni normalno...
Obrnil je drugi list memoranduma, videl, da se bo Å¡e vlekel, in obupal nad jalovim
poěetjem. Iztegnil je roke nad glavo in se žalobno razgledal po sobi. Bila je ěedna soba, z
imenitnim marmornim kaminom nasproti visokih dvižnih oken, ki so bila tesno zaprta v
bran proti nesezonskemu mrazu. Z rahlim drgetom je ministrski predsednik vstal in stopil
k oknom, da je pogledal ven v redko meglico, ki je rinila v steklo. In ko je tako stal in kazal
sobi hrbet, je za seboj zaslišal rahel kašelj.
Otrpnil je tako, z nosom pred nosom svojega prestrašenega odsvita v temnem
steklu. Ta kašelj mu je bil znan. Slišal ga je že kdaj prej. Zelo poěasi se je obrnil z
obrazom proti prazni sobi.
"Ja prosim?" je rekel; trudil se je, da bi se slišalo bolj pogumno, kot pa se je poěutil.
Za kratek hip si je dovolil nemogoěe upanje, da mu ne bo nihěe odgovoril. Vendar
pa se je pri priěi odzval glas, neomahljiv, odloěen glas, ki je zvenel, kakor da bi bral
pripravljeno izjavo. Prihajal je kot je ministrski predsednik vedel že pri prvem kašljaju - od
žabastega možiěka z dolgo srebrno lasuljo, upodobljenega na majhnem in umazanem
olju v oddaljenem kotu sobe.
"Premieru bunkljev. Nujno se sestaneva. Blagovolite nemudoma odgovoriti. S
spoštovanjem, Schushmaar." Možic na sliki je vprašujoěe pogledal ministrskega
predsednika.
"E," je rekel ministrski predsednik, "poslušajte... kar se mene tiěe, tole ni najboljši
trenutek... ěakam na telefonski klic, a razumete... predsednika..."
"To se da urediti," je pri priěi rekel portret. Ministrskemu predsedniku je upadlo
srce. Bal se je bil prav tega.
"Ampak res sem se nadejal, da se bom pomenil..."
"Uredili bomo, da bo tale vaš predsednik pozabil poklicati. Namesto tega bo
telefoniral jutri zveěer," je rekel možic. "Blagovolite se nemudoma odzvati gospodu
Schushmaarju."
"Äše pa... oh... torej prav," je Å¡ibko rekel ministrski predsednik. "Dobro, sprejel bom
Schushmaarja."
Odhitel je nazaj za mizo in si spotoma poravnal kravato. Komaj da se je usedel in
spravil obraz v izraz, ki naj bi bil, kot je upal, sprošěen in prav niě zmeden, že so na prazni
rešetki pod marmornim kaminom buhnili v življenje svetlo zeleni zublji. Prizadeval si je, da
ne bi izdal niti trzljajěka osuplosti ali panike, medtem ko se je sredi zubljev prikazal
zajeten mož, ki se je sukal urno kot vrtavka. Nekaj sekund zatem se je skobacal na dokaj
imenitno starinsko preprogo in si otepel pepel z rokavov dolgega površnika s tankimi
ěrtami. V eni roki je držal lipovo zelen polcilinder.
"Ah... premier," je rekel Cornelius Schushmaar in stopil naprej z iztegnjeno roko.
"Lepo vas je spet videti."
Ministrski predsednik komplimenta ni mogel vrniti, ne da bi se zlagal, zato je bil raje
kar tiho. Še zdaleě ga ni veselilo videti Schushmaarja, ěigar oběasna prikazovanja so,
poleg tega da so bila sama po sebi strašljiva, na splošno pomenila, da ima ministrski
predsednik slišati kako prav slabo novico. Povrhu je bil Schushmaar videti nedvomno
zdelan od skrbi. Bil je bolj mršav, bolj plešast in bolj siv, in njegov obraz je bil videti
pomeěkan. Ministrski predsednik je že kdaj prej videl politike tega videza, in nikoli se ni
izcimilo niÄ› dobrega.
"Kako vam lahko ustrežem?" je rekel, se prav na hitro rokoval s Schushmaarjem in
mu odkazal najtršega izmed stolov pred pisalno mizo.
"Težko vedeti, kje naj zaěnem," je zamomljal Schushmaar, si pritegnil stol, se
usedel in položil zeleni polcilinder na kolena. "Oh, kakšen teden, kakšen teden..."
"Slab tudi za vas, kaj?" je zapeto rekel ministrski predsednik, ki je upal, da bo na ta
naěin dal vedeti, da je njegova kupa že zvrhana in ni treba, da bi mu še Schushmaar
posebej dolival.
"Ja, kaj pa," je rekel Schushmaar, si utrujeno pomel oěi in se ěemerno zagledal v
ministrskega predsednika. "Saj preživljam isti teden kot vi, premier. Brockdaleski most...
moritvi v družinah Bones in Vance... da ne omenjam prekucije v Zahodni deželi..."
"Vi - e - vaši - hoěem reěi, nekateri od vaših so bili vpleteni v te te reěi, a ne da?"
Schushmaar mu je namenil dokaj strog pogled.
"Jasno, da so bili," je rekel. "Saj ste menda ja dojeli, kaj se dogaja?"
"Torej..." se je obotavljal ministrski predsednik.
Schushmaarjevi obiski so mu postali tako zelo zoprni prav zaradi tovrstnega
vedenja. Navsezadnje je bil ministrski predsednik in ni mu bilo prav niě všeě, da se je
moral poěutiti kot neveden šolarěek. Ampak kaj hoěemo, tako je bilo že na tistem prvem
sreěanju med njima - prvi veěer, ko je postal ministrski predsednik. Spominjal se je tega,
kakor da je bilo věeraj, in vedel je, da ga bo preganjalo še na smrtno posteljo.
Stal je bil sam v prav tej pisarni in užival v zmagoslavju, ki je bilo po tolikerih letih
sanjarjenja in kovarjenja koněno njegovo, ko je za hrbtom tako kot nocoj zaslišal kašelj, in
ko se je ozrl, ga je nagovoril tisti grdi portretek in mu oznanil, da se zdaj zdaj pride
predstavit minister za ěaranje.
Seveda je mislil, da sta ga dolga kampanja in volilno naprezanje pahnila v
blaznost. Ko ga je portret nagovoril, ga je postalo do kraja groza, ěeprav ni bilo to še niě v
primeri s tistim, ko je iz kamina skoěil samozvanski ěarodej in se rokoval z njim. Ostal je
brez besed ves ěas, ko mu je Schushmaar prijazno pojasnjeval, da po vsem svetu na
skrivaj še vedno prebivajo ěarovnice in ěarovniki, in mu zagotavljal, da naj si niě ne beli
glave z njimi, saj da Ministrstvo za ěaranje prevzema odgovornost za celotno ěarovniško
oběestvo in prepreěuje, da bi neěarovniškemu prebivalstvu prišlo kaj na ušesa. Kot je
rekel Schushmaar, je bilo to težavno opravilo, ki je obsegalo vse mogoěe, od odredb o
odgovorni rabi metel pa do brzdanja zmajske populacije (ministrski predsednik se je
spomnil, kako je ob tem grabil po mizi, da bi našel oporo). Schushmaar je zdaj nekako
oěetovsko potrepljal po rami ministrskega predsednika, ki je gledal, kot da bi ga bila strela
zadela.
"NiÄ› ne skrbite," je rekel, "prav verjetno je, da me ne boste videli nikdar veÄ›. Zmotil
vas bom samo, ěe se bo na našem koncu zgodilo kaj prav resnega, kaj, kar bi utegnilo
prizadeti bunklje - hoěem reěi neěarovniško prebivalstvo. Sicer pa velja reklo: živi in pusti
živeti. In moram reěi, da ste vse skupaj sprejeli precej bolje od svojega predhodnika. Ta
me je poskusil vreěi skoz okno, mislil je, da mu skuša opozicija podtakniti potegavšěino."
Ob teh besedah je ministrski predsednik koněno spet našel svoj glas.
"Potem - torej niste potegavšěina?"
Temu je veljal njegov zadnji up brez upa.
"Ne," je blago rekel Schushmaar. "Ne, žal mi je. Poglejte."
In je spremenil ěajno skodelico ministrskega predsednika v malo pušěavsko miš.
"Ampak," je izdavil ministrski predsednik, medtem ko je skodelica glodala vogel
njegovega naslednjega govora, "ampak zakaj - zakaj mi ni nihěe povedal...?"
"Minister ali ministrica za ěaranje se razodeneta edinole vsakokratnemu
ministrskemu predsedniku bunkeljstva," je rekel Schushmaar in potisnil svojo palico nazaj
v suknjiÄ›. "Ugotovili smo, da tako najbolje obvarujemo svojo skrivnost."
"Äše je tako," je bleknil ministrski predsednik, "zakaj me pa potem ni posvaril
dosedanji ministrski predsednik?"
Ob tem se je Schushmaar prav zares zasmejal.
"Dragi moj premier, a vi boste komu kdaj povedali?"
Schushmaar, ki se je še kar dušil od smeha, je vrgel v kamin nekaj praška, stopil v
smaragdne zublje in s Å¡vistom izginil. Ministrski predsednik je obstal tam, ne da bi se
ganil, in se zavedel, da si ne bo nikdar, dokler bo le živel, drznil živi duši omeniti to
sreěanje, kajti kdo na svetu bi mu pa verjel?
Kar nekaj ěasa je bilo treba, da se je pretres polegel. Nekaj ěasa se je ministrski
predsednik še prepriěeval, da je bil Schushmaar v resnici samo blodnja, ki jo je povzroěilo
pomanjkanje spanca med mukotrpno volilno kampanjo. V jalovem poskusu, da bi se
znebil vsega, kar bi ga lahko spominjalo na to neprijetno sreěanje, je poklonil pušěavsko
miško svoji presreěni neěakinji, osebnemu tajniku pa naroěil, naj sname portret tistega
grdavža, ki je naznanil Schushmaarjev prihod. A na njegovo grozo se je izkazalo, da je
portret nemogoěe odstraniti. Potem ko so se pri neuspešnih poskusih, da bi ga odlepili s
stene, zvrstili neznano Å¡tevilo tesarjev, gradbinec ali dva ter po en umetnostni zgodovinar
in minister za finance, je ministrski predsednik to prizadevanje opustil in se kratko malo
sprijaznil z upanjem, da bo ostala reÄ› do konca njegovega mandata tiho in pri miru. Tu pa
tam bi bil sicer lahko prisegel, da je s kotiěkom oěesa zalotil prebivalca slike, kako zeha ali
pa se praska po nosu; enkrat ali dvakrat celo, da je stopil iz okvira, tako da tam ni ostalo
niě razen blatno rjave platnene samote. Vendar se je izuril, da je ěimmanj pogledoval proti
podobi in da si je, kadar se je zgodilo kaj podobnega, vsakokrat odloěno rekel, da mu paě
nagajajo oěi.
Potem, bilo je pred tremi leti na veěer, ki je bil zelo podoben današnjemu, in
ministrski predsednik je bil sam v svoji pisarni, je portret na vsem lepem spet naznanil
nemudno prispetje Schushmaarja, ta pa je že planil iz kamina - moker, da je curljalo od
njega, in v stanju precejšnje panike. Preden je utegnil ministrski predsednik vprašati,
zakaj škropi po Axminstru, je Schushmaar že zaěel govoriěiti o neki jeěi, o kateri ministrski
predsednik še svoj živ dan ni niě slišal, potem o zvezdi Sirius ali kaj, pa o nekakšnem vicu
z brado - pravzaprav se je slišalo kot "brada vicarka" - in o fantu z imenom Harry Potter,
kar vse skupaj je bilo ministrskemu predsedniku prava Å¡panska vas.
"... Pravkar sem prišel iz Azkabana," je najprej izsopel Schushmaar in si iz
krajevcev polcilindra zvrnil v žep veliko koliěino vode. "Sredi Severnega morja, a veste,
zoprn let... Morakvarji so šli v luft..." vzdrgetal je "... še nikoli jim ni nihěe zbežal. Kakorkoli,
moral sem priti k vam, premier. Black je dobro znan kot pobijalec bunkljev, in lahko da se
namerava spet pridružiti Saj Veste Komu... ampak vi seveda še tega ne veste, kdo je Saj
Veste Kdo!" Za hip se je brez upa zastrmel v ministrskega predsednika, potem pa rekel:
"No, usedite se, usedite se, vas bom raje vpeljal... natoěite si viski..."
Ministrskemu predsedniku se je za malo zdelo, da bi mu v lastni pisarni govorili, naj
se usede, kaj Å¡ele da bi mu ponujali viski, ki je bil tako ali tako njegov, a se je vseeno
usedel. Schushmaar je izvlekel palico, od nikoder priěaral dva velika kozarca, polna
jantarne tekoěine, potisnil enega ministrskemu predsedniku v roko in si pritegnil
naslanjaÄ›.
Govoril je bil potem dobro uro. V nekem trenutku ni želel na glas izreěi nekega
imena in ga je namesto tega napisal na kos pergamenta, tega pa potem potisnil
ministrskemu predsedniku v roko brez kozarca. Ko se je nazadnje vzdignil, da odide, je
vstal tudi ministrski predsednik.
"Se pravi, mislite, da je..." poškilil je na ime v svoji levi, "tale lord Mrla..."
"Tisti, ki ga ne smemo imenovati!" je bevsknil Schushmaar.
"Oprostite... torej mislite, da je Tisti, ki ga ne smemo imenovati, potemtakem Å¡e
živ?"
"No, Dumbledore pravi, da je," je rekel Schushmaar, medtem ko si je pripenjal pod
brado površnik s finim ěrtnim vzorcem, "ampak našli ga nismo pa nikoli. Ěe mene
vprašate, ni nevaren, razen ěe dobi pomoě, zato pa nas mora skrbeti za Blacka. Se pravi,
da boste dali v javnost to svarilo? Odliěno. No, upam, da se ne bova veě videla, premier!
Lahko noÄ›."
Pa vendar sta se spet videla. Manj kot leto dni zatem se je v sobi ministrskega
kabineta kot iz ništrca prikazal Schushmaar trpiněenega videza in obvestil ministrskega
predsednika, da je prišlo do neke sitnosti, niě hujšega, na svetovnem prvenstvu v (tako se
je vsaj slišalo) "k hudiěu" in pa da je "vpletenih" nekaj bunkljev, ampak da naj se ministrski
predsednik ne vznemirja, kajti dejstvo, da je bilo spet uzrto Znamenje Saj Veste Koga, Å¡e
niě ne pomeni; Schushmaar je bil prepriěan, da gre za osamljen incident, sploh pa da
uradnik za zvezo z bunkeljni, medtem ko onadva govorita, že izvaja vse potrebne
spominske prilagoditve.
"Oh, in skoraj bi bil pozabil," je dostavil Schushmaar. "Za Trišolski turnir uvažamo
tri inozemske zmaje in pa sfingo, povsem rutinska reÄ›, vendar pa so mi iz Odseka za
upravljanje in nadzorovanje ěarobnih bitij sporoěili, da bo prav, ěe se držimo predpisov in
vas obvestimo, kadar spravljamo v deželo kake zelo nevarne živali."
"Se pravi - kako - a zmaje?" je izjecljal ministrski predsednik.
"Tako je - tri," je rekel Schushmaar. "In pa sfingo. No, pa lepo se imejte."
Ministrski predsednik se je bil brez upa nadejal, da bodo zmaji in sfinge najhujše,
kar pride, pa ni bilo tako. Manj kot dve leti zatem je Schushmaarja ogenj spet izbruhal,
tokrat z novico, da je prišlo do množiěnega pobega iz Azkabana.
"Množiěnega pobega?" je hripavo ponovil ministrski predsednik.
"Niě zaskrbljujoěega, niě zaskrbljujoěega!" je zaklical Schushmaar. "Samo za
hipec poěakajte!" In je izginil v plohi zelenih isker.
Karkoli že sta trdila tisk in opozicija, ministrski predsednik ni bil prismoda. Njegovi
[ Pobierz całość w formacie PDF ]